Igre so že same po sebi otroku prijetna, ker ustreza njegovi podzavestni potrebi po udejstvovanju. V pojasnilo navedemo primer kolarja, ki dela voz, in njegovega sinka, ki se v njegovi delavnici igra razne igre, posnema očeta in dela svoj voziček. Voz, ki ga dela kolar, bo koristno prevozna sredstvo, voziček pa, ki ga dela njegov sinko, ni za nobeno rabo. Kolarjevo delo zasleduje vrednoten smoter, zaradi katerega se opravlja dejavnost, igralna dejavnost njegovega otroka pa ne zasledujo nobenega praktičnega smotra. Otrok opravlja dejavnost samo zaradi tega, ker ga zadovoljuje. Motiv otrokove igralne dejavnosti je torej zabava, motiv dela pa je vedno kakšen vrednoten praktičen smoter.
Preberite tudi: Ocena iger
Igre razlikujemo v dve skupini. Ena vrsta so poskusne igre. To so igre, v katerih otrok preizkuša svoje moči in ustvarjalno sposobnost. Druga vrsta iger so družabne igre, v katerih se otrok čustveno izživlja v družbi so vrstnikov. Tako psihično stanje bi mogli imenovati namerno iluzijo. Na takšni iluziji so zasnovane tudi igre gledališkega igralca, ko se zatopi v misel, da oseba, ki jo predstavlja, opravlja resnično dejanje. Otroku gre v igri za to, da zadosti svoji želji po dejavnosti, od katere si obeta doživeti veselje. Otrok se z igrami razveseljuje.